SV RAZ JALOVCA

Objavljeno: 13. Januar 2013 - 20:30
Komentarji: 0 komentarjev

Petič pozimi po lepotici klasičnega formata.

Devetnajstega oktobra 1997 sva se z Rokom Zalokarjem, ki je takrat »mimogrede« štel petnajst let, na sončen jesenski dan, prvič navezala pod Razom Jalovca. Plezala sva malo po občutku in šele v zadnjih cugih zadela na Comicijev original. Od takrat sem ga z različnimi plezalci plezal še sedemkrat, petkrat pozimi.

Kanta ne ponuja ekstremnih tehničnih težav. Turo krasi pošten dostop, odprto ravno prav dolgo plezanje, ki te ne pusti ravnodušnega ter slikovit vzpon po strehi Jalovca na vrh. Tokrat je smer ponudila precej delikatno plezanje po skali, ki je bila tudi na strmejših ploščah prekrita s tankim ledom.

Od doma v Tamarju sva z Borisom Lorenčičem - Lorijem s smučmi krenila proti vstopu v raz okoli pete ure zjutraj. Okrog osme sva pričela s plezanjem. Spodnji del je ponudil skoraj odlične razmere s pomrznjenim snegom tako, da sva bila po kaki urici plezanja na »kegljišču«. Od tu se je najino naprezanje precej upočasnilo a še vedno ne toliko, da ne bi iz smeri izstopila pri dnevu. Razmere niso dopuščale plezanja brez uporabe derez in cepinov, sploh zadnji – fizično najtežji cug je bil poslastica akrobatike po »hukih« na katerih bi ne bil problem izvajati štirke. Tehnično zahtevnejši in zamudni so bili predhodni raztežaji s Comicijevo prečnico na čelu. Vzpon preko gladke plošče je bil kronan s petmetrskim poletom, ki je nevarno navzdol zakrivil verjetno še Emiliov klin zabit v tanko poklino par metrov pred štantom. Še en dokaz, da z derezo težko stopiš na trenje ampak trmasto sem vztrajal pri prostem plezanju saj na tem prehodu ni bilo druge izbire. Na vrhu, ki sva ga po občasno kložasti strehi dosegla točno ob šestih, se je izkazalo, da je bil tokrat prav ta del ključ smeri. Po slabih dveh urah sva si zadovoljna nad opravljeno turo pri Domu v Tamarju segla v roko.

Večkrat se spomnim zgodb iz Kante, najbolj pa tiste, ko naju je s Klemenom Sladičem – Klemarjem na izstopnem previsu lovila noč. Ko sva srečno izplezala naju je zajela snežna nevihta. Zavita v alufolijo sva potrpežljivo drgetala na snežni polički. Ob treh ponoči se je ujma unesla, oblaki so se razkadili in v soju lune sva preko vrha po divjem zapihanem grebenu sestopila v dolino. Tisti čas je bil to le še eden izmed vzponov z rahlim zapletom, danes pa nanj gledam z rahlo nostalgijo. Ne vem ali je to vzrok, da me vedno znova vleče v Kanto Jalovca ali pa le spoznanje, da je ta tura res »huda«!

Urban Ažman, januar 2013

Fotografije: Urban Ažman

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.