Martina in Golden Tower (8a, 200m)

Objavljeno: 25. Junij 2020 - 09:12
Komentarji: 0 komentarjev

Golden Tower je najtežja smer v Les Tours d'Areu (Stolpi Areu) na višini 2000 mnv. Nahaja se v sredini petega od šestih 200 metrskih stolpov, ki se dvigajo nad mestom Sallanches in od koder je super razgled na masiv Mont Blanca. Smer sta v letih 2013 in 2014 opremila Thierry Perillat-Petiole, ki je opremil že mnogo smeri v okolici, ter Nico Potard.

Pred dnevi pa je smer preplezala Martina Čufar Potard, ki je bila ob Nicotu tudi takrat, ko je še opremljal smer. Njena zgodba nam je na voljo spodaj.

Martina Čufar Potard: Opremljanje od spodaj je bila zelo zamudna zadeva. To sem videla v živo, ko sva s prijateljico en dan, ko sta Nico in Thierry opremljala prvi težek raztežaj – 8a, šli z njima. Medtem, ko sva midve preplezali sosednjo smer (6c max, 5 raztežajev), sta onadva napredovala le za ene 15-20 metrov…bila sem priča padcem z vrtalnikom v roki…skratka, bilo je zabavno.
Malo kasneje, julija 2013 sta bila prva dva raztežaja, 7a in 8a opremljena. Z Nicotom sva šla gor in ju splezala v enem raztežaju. To je bila že res ta prava, skoraj 50 metrska smer, ki pa se je končala na polici. 
Potem se je opremljanje ustavilo za slabo leto, medtem sem bila jaz v drugo noseča. Ko je bila smer nared tako nisem mogla iti z Nicom, ko je opravil prvo prosto ponovitev. Samo slišala sem, da je smer zelo lepa, po treh previsnih raztežajih, se stolp položi, ravno tam je najtežji detalj smeri, neke vrste »réta«, kot bi bil v Fontainebleu-ju. Sledi 40 metrska plata 7c samo na feeling. Bolj navija v meča kot v podlahti.
Med leti, ki so sledila, sem imela smer vedno malo v mislih, a nikoli se ni ponudila idealna priložnost zanjo. Se pravi, nekdo, ki bi bil motiviran, imel zadosten nivo, da bi smer naštudirala skupaj. Lani sem splezala tri smeri v okolici Golden Towerja, tako da sem bila na stil navajena.
Prejšnji teden pa tako čisto po naključju in bolj za šalo kot zares rečem Nicotovemu sodelavcu Ivanu, ki naju je s svojim terencom peljal do plezališča, ki je na poti do Tours d'Areu, da bi bil on idealen partner za smer, glede na to da ima Dacio Duster (terenec za 1h30 skrajša čas dostopa, kar ni nezamerljivo). Zadevo je vzel resno in kmalu sem dobila sms, da ima v torek čas in pa da bo šel gor že dva dni prej, da bo malo naštudiral prve tri raztežaje. 
Jaz sem samo morala urediti, da nekdo pobere otroke iz šole (ki se je na srečo spet začela), saj je Nico delal,  za ostalo je  bilo pa poskrbljeno. Ivan je v šali rekel, da imam pogoje »rdeče preproge«. Se pravi, dostop s terencem ( še vedno ostane slabo ure zelo strme hoje), vrvi pod smerjo, ter kompleti in magnezij v prvih treh raztežajih. 
Niti pod razno si nisem predstavljala, da bi smer lahko »padla« v enem dnevu. Vanjo sem šla tako popolnoma neobremenjeno in z radovednostjo. Ivan me je super »poflešal« čez zoprn 7a (detajl na drugem svedrovci te dodobra prebudi). Sledil je 8a, ki sem ga sicer že splezala, a po 7ih letih se nisem ničesar spomnila. Spet sem šla prva, z namenom naštudirat gibe, a je presenetljivo kar šlo vedno višje. Pod vrhom sem se malo zatresla, a je šlo. Zdaj sem bila res dodobra ogreta. En sendvič in daljši počitek, da je Ivan šel naštudirat naslednji 8a. V njem je ključna luknjica za dva prsta, ki mi je bila po dveh mesecih plezanja v Buouxu prava šalca in sem šla na flash precej na zihr čez detajl. Sledi še malo psihičnih gibov po dobrih podprijemih in zelo zanič stopih in sem bila na vrhu. Kul! Spustila sem se nazaj dol, da je še Ivan opravil poskus  kot se za gre, od spodaj. Le malo mu je manjkalo. Ko sem se mu pridružila gor, malo z vlečenjem po kompletih, malo s plezanjem (je lažje) sem bila precej zadihana. A varovališče je tako neudobno, da sem šla takoj naprej, pogledat kako zgleda znamenita »réta«. Najprej nisem nič razumela… Ker je zgornjih 100 metrov stolpa položnih, prvi dež spere ves magnezij, tako da se orientiraš le po od plezalnikov črnih stopkih. Slišala sem, da gre za gib precej na moč in na dolžino, tako da sem bila pripravljena tudi na to, da mi ne bo uspelo. A sem hitro našla rešitev »na gibljivost«. Kot že marsikdaj, me je tudi tukaj rešila »špaga«. V prvem poskusu je šlo čez, tudi Ivan je našel svojo metodo na moč. Sledil je še najbolj »na feeling« raztežaj, 40 metrski 7c - morje ne ravno vzvalovljenega sivega apnenca. Časa za ponavljanje tako dolgega raztežaja ni bilo, saj sva imela oba konec popoldneva obveznosti. Tako, da sem rekla, da se bo moral zgoditi mali čudež, da mi uspe v prvo. Poleg tega, da ni veliko oprimkov, sem imela ves čas sonce v očeh in sem dvakrat popolnoma spregledala dober oprimek zraven drsečih »musavcev«. Dostikrat si samo na nogah, brez česa konkretnega. Ne, da bi delala reklamo, a res sem bila vesela, da sem imela udobne Anasazi velcro (tale stavek je posebej za Boruta Kavzarja). Skratka, res so se dogajali čudeži in sem se počasi, a vztrajno približala štantu. Ivan je na top rope in z označenimi oprimki zelo hitro prišel za menoj, sledil je 6b in bila sva na vrhu. 
Res sem bila vesela, da sem s to lepo Nicotovo smerjo opravila tako hitro in na skoraj idealen način (le 4 raztežaj sem šla 2x), seveda je bilo veliko zaslug v tem, da je bilo v spodnjem delu vse idealno pripravljeno. Se je splačalo čakati 7 let! 

 

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.