Smeh in solze

Ker sem se nazadnje obregnila ob vlogo staršev pri plezalnih rezultatih otrok ter dejstvo, da si prav mame in očetje od svojih malih športnikov včasih obetamo preveč, se mi je javilo nekaj staršev, ki so mi pri tem razmišljanju prikimali, a hkrati priznali, da je včasih težko – težko je biti otrokov največji »fan«, a pri tem ne izgubiti glave in se na tekmah ter treningih obnašati kot idiot. Vem, da bi si bilo včasih lažje odsekati roko, kot priznati, da smo preveč »padli notri« - in zato te odkrite starše izjemno spoštujem.

Tako kot pri vseh drugih športih, je tudi pri plezanju ekipa sestavljena iz treh delov: mladega športnika, trenerja in staršev. Če starši dobro opravljamo svoje delo, se bo otrok v športu odrezal bolje. Če zatajimo, ker mu nudimo premalo podpore, ali pa zato, ker mu želimo »preveč pomagati«, pa bo otrok zgolj trpel. In da bi to doumeli, ne rabimo nobenih ekspertiz ali športnih psihologov – tako nas uči že »zdrava pamet«. Kljub temu naj vseeno povzamem besede Dr. Mateja Tuška, ki je nekoč dejal, da staršem, ki se obrnejo nanj in želijo svojega otroka spremeniti v svetovnega prvaka, pove, da je za to toliko možnosti kot za zadetek na loteriji. Po njegovem mnenju bi morali otroka vključiti v šport zaradi osebnostnih lastnosti. A kadar je otrok talent in ima velike cilje, na to radi pozabimo.

Glavni cilj športa naj bi bil, da vedno znova premagujemo sami sebe ter se izboljšujemo. Ocenjevanje malih plezalcev glede na to, ali so zmagali ali izgubili, je torej napaka – zmaga je vedno v tem, da so dali vse od sebe! Kadar otrok pleza po svojih najboljših močeh, a izgubi, mu moramo starši pomagati, da se počuti kot zmagovalec. Tako bomo negovali njegovo osebnost, mu pomagali pri samozavesti, moralnih vrednotah, spopadanju z izzivi, in hkrati poglobili vez, ki nas z njim povezuje. To pa se ne more zgoditi, če štejemo zmage in poraze, govorimo o plezalnih dosežkih otrok v prvi osebi množine, ali se neprimerno odzivamo, kadar smeh zamenjajo solze.

Kakšen je torej pravilen odziv staršev ob otrokovem neuspehu?

Za začetek si je treba vbiti v glavo naslednje: Otrok nikoli ne naredi napake in ne izgubi zato, ker bi sam tako želel! In vsekakor nas ne želi razočarati. Kadar mu spodleti, občuti veliko bolečino, še preden starši sploh kaj komentiramo. Torej je naše edino delo to, da mu s pozitivnim pristopom pomagamo predelati negativna čustva. Kadar boli, moramo pomagati, ne pa v rano vtirati sol in povzročati še večjih čustvenih travm. Biti moramo sočutni, ne pa jezni.

Starši moramo biti otroku v oporo, navodila, nasvete in pozitivne ter negativne kritike pa je potrebno prepustiti trenerju. Predvsem moramo skrbeti, da je šport otroku v zabavo.

Nikoli ne smemo dovoliti, da bi se otrok trudil za nas – truditi se mora zase. Tekmovanja mu morajo biti pomembna zaradi njega samega, sicer je bolje, da sploh ne tekmuje. Če otrok misli, da ga imate zaradi slabega rezultata manj radi, potem ste gotovo na napačni poti. In pri tem ne štejejo zgolj besede, kajti največkrat se pomanjkanje brezpogojne ljubezni ob neuspehu pokaže z dejanji: starši se v ključnem trenutku hladno umaknejo in športniku ne naklonijo objema in tolažbe.

Če otroku zares želite uspeh, ga naučite, kako sprejeti poraz. Uspešni ljudje v primerjavi z drugimi sprejemajo večja tveganja, zato je tudi večje število neuspehov povsem normalno. Ne glede na to, kako so boleči, pa ne smejo biti vzrok ponižanja ter obupa, temveč vir motivacije, da se športnik še izboljša.

Otroka nikoli ne primerjajte z drugimi, saj so si tudi enako stari otroci razvojno med seboj povsem različni. Naučite ga spoštovati njegove nasprotnike – brez dobrih nasprotnikov je namreč vsak šport dolgočasen. Nasprotnikov torej ne sme sovražiti, temveč jih mora sprejeti kot prijatelje – in če znamo tudi starši poklepetati s starši nasprotnikov, je to veliko lažje.

Otroku pomagajte dojemati šport v pravi perspektivi. Pri tekmovalnem športu pogosto pozabimo, da ta dejansko ne šteje največ. Če otrok izgubi, še ne bo konec sveta. Z naslednjim jutrom se bo pričel nov dan, ki ga bo možno izkoristiti za nove dosežke in učenja – in ne le na športnem, temveč tudi na drugih, pogosto precej pomembnejših področjih.

Tako… Morda nisem tokrat povedala nič novega. Pa tudi sicer vas prebrano ne bo obvarovalo pred tem, da kot starši ne bi delali napak – starši brez napak namreč ne obstajamo. Je pa dobro, da jih skušamo odpraviti vsaj tako zagnano, kot skušajo otroci odpraviti svoje napake pri plezanju. In da si vsake toliko prikličemo v spomin otrokovo prvo zmago, prvo medaljo, prvo diplomo ali prvi osvojen vrh – ter se pri tem spomnimo, kakšen je bil nasmeh na obrazu našega malega plezalca. To je nasmeh, ki je nastal ob spodbudi brezpogojne ljubezni, ko starši še nismo imeli velikih pričakovanj.