Zgodba o požrtvovalni pomoči

Objavljeno: 15. Marec 2013 - 07:40
Komentarji: 0 komentarjev

Makalu 1975.

V zadnjem času se (ne samo) zdi, da je individualizem preplavil večino sveta. Nekateri nam prodajajo idejo, da je vsak sam zase in proti vsem ter da je to celo nekaj dobrega. Vrlina. Preživijo le zmagovalci in komu mar poraženci, ki jih je seveda neprimerno več! Že pogled v živalski svet pokaže drugačno luč, saj se živali v skupini počutijo varnejše in šibkejše osebke na različne načine zaščitijo. Stopijo skupaj, si pomagajo.

Tudi v alpinizmu je nekaj podobnega. Čeprav gre v očeh mnogih pri alpinizmu za skrajni individualizem, če ne že za egoizem, pa si alpinisti v težavah pomagamo. A danes se zdi, da ni vedno čisto tako. Dogodki z nedavnega zimskega vzpona Poljakov na Broad Peak v Pakistanu dajejo misliti. Štirje so skupaj osvojili vrh, sestopali pa so očitno popolnoma ločeno in le prva dva sta se rešila v zadnji tabor, druga dva pa sta za vedno ostala na gori, ker sta bila prepočasna. Zakaj so se odločili za takšen način, vedo najbolje oni sami. Podrobnosti ne poznam, morda pa bi bila skupina štirih tudi v sestopu močnejša. Ne vem. Poznam pa izjemno zgodbo o požrtvovalnem reševanju prijatelja v veliki steni visokega osemtisočaka. Zgodba na meji mogočega se je odvijala na naši odpravi leta 1975 na Makalu in kdo ve, zakaj ni bolj znana. Upam, da ne zato, ker ne bi bila več moderna…

V prenatrpanem šotorčku zadnjega, petega tabora na višini 8000 metrov so se drenjali Viki Grošelj in Ivč Kotnik, ki sta prihajala z vrha Makaluja ter Zoran Bešlin in Janez Dovžan, ki sta se v zadnji tabor povzpela iz tabora štiri. Zjutraj sta prva dva sestopila, proti vrhu pa se je najprej odpravil Dovžan, nekoliko kasneje pa še Bešlin. Medtem ko je Dovžan lepo napredoval, pa je bil Bešlin počasnejši. Kljub temu, da je pri vzponu pogosto čakal prijatelja, je Dovžan dosegel vrh sam, potem pa začel sestopati. Ko je pri vračanju srečal vzpenjajočega Bešlina, mu je rekel, naj se obrne, ker je že pozen, morda prepozen za vrh. A magična moč bližine vrha je bila močnejša in Bešlin je vseeno skušal doseči najvišjo točko gore. Dovžan je do večera sestopil v zadnji tabor na višini 8000 metrov in tam čakajoč na prijatelja preživel že drugo noč na tej višini. A prijatelja ni bilo. Naslednji dan se je Dovžan, sicer pošteno izmučen od vzpona na vrh in že brez dodatnega kisika, brez pomišljanja spet podal nazaj gor proti vrhu, iskat svojega prijatelja. Po večurnem mukotrpnem vzponu je dosegel višino okoli 8150 metrov, in ker o prijatelju ni bilo sledu, je sestopil nazaj v tabor 5 na višino 8000 metrov misleč, da je tovariša ni več. Proti večeru pa se mu je zazdelo, da vseeno sliši glasove nad šotorom in kmalu je zgoraj uzrl prijatelja. Spet se je vzpel 100 višinskih metrov in izmučenem Bešlinu, ki je minulo noč prebivakiral nekje na višini okrog 8300 metrov in pri tem zelo pozebel v noge, pomagal do šotora. Tam sta preživela svojo tretjo noč nad 8000 metri in za nameček jima je crknil še gorilnik.

A to še ni vse. Dovžan in Bešlin sta bila zadnja plezalca v ogromni in do takrat nepreplezani južni steni Makaluja. Sledil jima ni nihče več, bila sta brez zaledja. Ni bilo drugih plezalcev, na katere bi Dovžan pri reševanju prijatelja lahko računal. Pravzaprav sta bila odrezana od vsega sveta in v skrajno nezavidljivem položaju. Dovžan je vedel, da so vsi ostali člani odprave do konca utrujeni od vzpona na vrh že v baznem taboru, in da se nihče ne more povzpeti spet na 8000 metrov, da bi mu pomagal reševati hudo pomrznjenega in izmučenega prijatelja. Tako se je Dovžan lahko zanesel le na svoje moči, kolikor mu jih je od prestanih naporov nad 8000 metri še ostalo. Tako je naslednji dan sam pomagal prijatelju navzdol. Toda hoje je v zahtevni in strmi južni steni Makaluja zelo malo, je predvsem plezanje, na srečo pa so steno pod petim taborom že prej opremili s fiksnimi vrvmi, ki so olajšale mukotrpen in počasen sestop. Dovžan je Bešlinu pomagal po tej steni še dva dni, bila sta brez pijače in hrane, preden sta lahko na pomoč prišla zdravnik Damijan Meško in Janko Ažman, ki je nekaj dni pred tem tudi sam dosegel vrh. Še posebej pa sta jima nekje med 3. in 4. taborom prišli prav dve kisikovi bombi, ki sta jih tam pustila višinska nosača. Ta dodatni kisik je dokončno pomagal rešiti prijateljevo življenje.

Marjan Manfreda – Marjon, naš legendarni alpinist in izjemno uspešen član te odprave, (vrh Makaluja je takrat osvojil brez dodatnega kisika in s tem postavil nekakšen svetovni rekord), je pred nekaj leti na nekem predavanju javno povedal, da je ta zgodba o požrtvovalnosti in brezkompromisni pomoči za prijateljevo življenje zanj največja zgodba slovenskega alpinizma. Velikih alpinistov in velikih alpinističnih zgodb namreč ne naredijo samo vrhunski športni dosežki.

Naslovna fotografija: Makalu z jugozahoda. Foto: Urban Golob.

Kategorija: 
Oznake: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.