Messner nima pojma

"Tvoje ambicije so očitno večje kot tvoj talent."

Pred kratkim sem na teh straneh naletel na članek Urbana Goloba, prijatelja in pogosto brata ali vsaj bratranca, ki je pisal o podvigu bratov Messner, še posebej bolj znanega in zdaj še živega Reinholda v Heiligerkreuz... (in nekaj v Dolomitih). Kdor ga je, podobno kot jaz, ob nastanku spregledal, naj si ga prebere, priporočam, za tiste bolj lene pa kratek povzetek.

Pred približno 45-imi leti je starejši Messner v navpični plošči prvenstvene smeri z gojzerji na nogah preplezal kos stene, čez katerega se dolga leta niso mogle zbasati svetovne plezalske zvezde, in ko so se, so to storile po predhodnem nadrkavanju težavnega mesta od zgoraj, ki so ga ocenile s 7a, se pravi z osmico.

Vsaj tri reči so se mi ob prebiranju zataknile v glavi.

Prva: vedel sem, da je bil Messner odličen skalni plezalec, preden je na Nanga Parbatu poleg brata izgubil tudi nekaj členkov na prstih (rok ali nog?) – mislim celo, da je napisal knjigo z naslovom Sedma stopnja (ali nekaj takega) -, da pa je kot prvi na svetu v hribih lezel osmice, tega pa ne.

Druga: Da je tisto, kar je on na pogled preplezal v gojzerjih, še danes skrajno zahtevno tudi za najboljše plezalce na svetu, s plezalniki, magnezijem, treningom ...

Tretja: Da je tisto, kar je on na pogled preplezal v gojzerjih in je še danes skrajno zahtevno tudi za najboljše plezalce na svetu, s plezalniki, magnezijem, treningom ... uboga 7a oziroma VIII oziroma osem.
Eno 7a sem sajtal prav prejšnji teden, pa še rahlo mokra je bila od dežja. Mater, sem frajer!

In sem si zastavil tri zanimiva vprašanja:

1. Kako bi bilo, če bi bil Messner Slovenec?

2. Kako to, da jaz nisem svetovna plezalska zvezda?

3. 7a? Da ni slučajno 8a?

Ad 1: Kako bi to zgledalo pri nas doma, vemo. Če bi bil Messner Slovenec, ne bi izgubljal časa z bezljanjem na polici pod ploščo, kot poroča Urban, ki pravi, da je: »...slabo uro poskušal s prvimi prijemi v tisti gladki skali in se vsakič znova vrnil nazaj na polico, preden se je le odločil in »zarinil« v gladko ploščo, za katero ni vedel, koliko je visoka, če je sploh preplezljiva in kaj se skriva nad njo ...«
Če bi bil Messner Slovenec, bi nad polico s pasu snel borer, stisnil v tisto plato tri svedrovce in bi bila zadeva rešena. Kdor misli, da nakladam, naj gre plezat Helbo, lepo, popularno smer v severni Triglavski steni. Sam jo rad plezam, posebej ploščo po prečnici.

Ad2. Zanimivo vprašanje ...

Ad3. Že dlje časa se ukvarjam z misljo, da bi, ko bi našel pet minut prostega časa, izdelal nekakšen matematični prikaz razmerja med smermi, ki smo jih sposobni preplezati v plezališčih, se pravi, ob idealnem varovanju, ter tistimi, s katerimi opravimo v stenah, z recimo sprotnim nameščanjem varoval, ali celo brez možnosti varovanja. Staro pravilo, ki so mi ga vbijali v glavo, ko sem se začenjal ukvarjati s tem lepim športom, je govorilo o eni oceni rezerve. Se pravi, če bi radi preplezali petico v veliki steni, je treba na Turncu preplezati vsaj šest, če ne šest plus. Tega sem se držal in si v svojih učnih letih zlomil samo eno stegnenico in nekaj malega drugih kosti (v pet minus), sicer pa mi ni bilo hudega. In tako naprej: če šest, potem sedem, če sedem, potem osem, če osem ...
Hm, pa gredo zadeve res tako preprosto? Ne, seveda ne. Preživeli vemo, da višje, ko rineš po tej lestvici, večjo rezervo moraš imeti in ne manjše. Se pravi, za šest je sedem skoraj malo, za sedem ni dovolj osem, in če hočeš sproščeno plezati osmice v gladkih platah brez kakšnih poklin, je že dobro, če imaš za seboj kakšno ... Ne vem, ne poznam nikogar, ki bi sproščeno plezal osmice brez varovanja. Zato predlagam, da to spoznanje, ko bo natančno definirano in izraženo v formuli, imenujemo po meni kot Tadejgolobova konstanta (samo Golobova ne bi zadostovalo zaradi Urbana).

Tukaj se po moje tudi skriva eden od razlogov, zakaj vsake toliko koga prime, da bi s svedorvci posvinjal stene višje od stodvajset metrov, več kot dvajset minut od avta. Življenje ni pravično, to vemo vsi. Rodiš se v Čadu, pobijejo ti starše, potem še tebe. Ali v Bangladešu in se ti zruši svet na glavo ... Ne, res ni. Rodiš se talentiran, z mišicami, potem še treniraš in plezaš grozljivo težke zadeve ... in imaš rad gore in greš v gore in se ti zastavi vprašanje, naslednje:

Zakaj bi jaz plezal komaj kaj več kot kakšen jolbe samo zaradi Tadejgolobove konstante, ker ta blesava narava ni poskrbela za več ušes, mostičkov, razpok, poči in kar je še tega za moderno zdizajnirano plezalsko robo? Recimo, da stojiš na polici pod ključnim mestom v Heiligerkreuz... (nekaj pač v Dolomitih). Mišice za 8c, a kaj ko tam manjka sveder. Zavpiješ: Je to pravično? In si medtem, ko odmeva pravič-no, vič-no, no-no-no..., odgovoriš: Seveda ni. Spet vprašaš: Ali živimo v 21. stoletju ali ne? Živimo. Ali smo se do stene mogoče pripeljali z volovsko vprego ali pa z avtomobilom, na katerem piše: fuck work, go climbing? Ali ne delajo tega tudi drugje v bolj razvitem svetu? Kaj da ne! Poleg tega pa, ali nismo prišli do konca zgodovine, kot pravi oni Fuko? (Fukuyama, za rahločutne.) Smo, seveda smo.

In počiš v skalo par svedrovcev, kakšnih trideset, malo bolj narazen, samo tam, kjer je treba, kjer se ne da drugače, in imaš svojo XYc, svoj hribovski vzpon, svojo neokrnjeno naravo, svojo instant katarzo, svojo lepo smer, svoje točke (a ta reč še obstaja?), svoje fotke, svojih pet minut, Adam Ondra pa itak ne pleza v hribih.

Tadej Golob

Naslovna fotografija: V Helbi, Triglav. Foto: Urban Golob.

*"Tvoje ambicije so očitno večje kot tvoj talent." Casey Stoner Valentinu Rossiju, potem ko ga je ta zbil po tleh na lanski dirki v Jerezu.

Avtorski članek. Vsebina pripravljena za potrebe portala Friko.si. Poobjava v celoti brez soglasja uredništva ni dovoljena! Kontakt: info@friko.si