14. osvojeni osemtisočak nasploh in 10. za Slovence.
Šiša Pangma je s svojimi 8027 metri štirinajsti osemtisočak po višini. Je tudi kronološko zadnji osvojeni osemtisočak. Nanj se je 2. maja 1964 uspelo povzpeti kitajski odpravi .
Kaj pa Slovenci?
Kot deseti osemtisočak smo Slovenci leta 1989 osvojili Šiša Pangmo. Ta po višini 8027 metrov najnižji osemtisočak ne slovi kot posebno težko dosegljiv osemtisočak, kljub temu pa statistika govori drugače. Glavni vrh je izredno težko doseči, saj je greben iz srednjega vrha precej nevaren in pogosto neprehoden. Od vseh slovenskih odprav, ki so poskusile doseči glavni vrh je to uspelo le dvema, Slovenci pa smo v južni steni te gore uspeli preplezati tudi dve prvenstveni smeri. Gora v celoti leži v Tibetu kar je glavni razlog, da je bila ta gora zadnji osvojeni osemtisočak – prvopristopniki so bili Kitajci leta 1964.
Kmalu po tem (leta 1980), ko so Kitajci dovolili vstop tujcem v Tibet, so se gori prvič približali tudi Slovenci. Na izvidnico pod Šiša Pangmo sta se leta 1986 odpravila Tone Škarja in Andrej Štremfelj. Raziskovala sta možnost vzpona v južno steno gore. Opravila sta tudi prvenstven vzpon na 6240 metrov visoki Kang Ri.
Jeseni leta 1989 je Tone Škarja vodil prvo slovensko odpravo na Šišo Pangmo. Cilj odprave je bila že ogledana južna stena gore. Odpravo so sestavljali Stane Belak, Filip Bence, Pavle Kozjek, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin in Viki Grošelj. Odpravi sta se priključila še zdravnik Žare Guzej in snemalec Matjaž Fistravec. Odprava je bila zasnovana tako, da naj bi po postavitvi baze in skupni aklimatizaciji različne odprave dveh ali treh alpinistov poskušale preplezati južno steno po različnih smereh. Cilj je bil zelo drzen, vendar je bila odprava izjemno močna in izkušena. V času aklimatizacije je četverica Filip, Stane, Pavle in Andrej opravila prvi vzpon na 7057 metrov visoki Njanang Ri.
Baza je bila postavljena na mestu, ki sta si ga leto dni prej izbrala Andrej in Tone. Nato so se začele oblikovati naveze, ki bodo plezale v južni steni. Andrej se je na začetku dogovoril s Filipom, da bi preplezala centralni steber v osrednjem delu stene, vendar je Filip zbolel in tako je Andrej našel zamenjavo v Pavletu. Načrtovala sta, da bosta za vzpon potrebovala tri dni. Pavle je bil v steni slabo oblečen, zato je kasneje dobil tudi ozebline. Prvi dan sta plezala do noči in nato postavila šotor na neki na hitro izkopani polici. Drugi dan sta prišla na višino nekaj nad 7000 metrov. Tretji dan sta nadaljevala s plezanjem in dosegla glavni vrh Šiša Pangme, čeprav sprva nista bila prepričana, da sta prišla na glavni vrh. Pavle je bil že zelo izmučen zaradi ozeblin, ki jih je dobil. Po 30 urah plezanja in dveh bivakih sta 19. oktobra stopila na vrh po novi, 2150 m visoki, skoraj direktni smeri po slovenskem stebru z naklonino med 55° in 65° pete težavnostne stopnje. To je bil prvi prvenstveni slovenski vzpon na osemtisočaka, ki je bil opravljen na alpski način. Izjemen uspeh!
Druga naveza, ki sta jo sestavljala Filip in Viki je imela za cilj delno prvenstveno smer v južni steni v spodnjem delu do višine 7500 metrov, nato pa po klasični smeri naskok na vrh. Na višini 7500 metrov sta se obe navezi srečali in skupaj prenočili v šotoru. Alpinista sta naslednji dan nadaljevala po grebenu in 20. oktobra okoli šestih dosegla vrh gore. Za Filipa je bil to prvi osemtisočak, Viki pa je v manj kot letu dni osvojil še četrti osemtisočak. Tretja naveza, v kateri sta bila Stane Belak in Marko Prezelj, je v jugozahodno steno Šiša Pangme vstopila 19. oktobra. Načrtovala sta vzpon po levem ozebniku, dosegla višino 6500 m, potem pa morala zaradi bolezni obrniti.
Leta 1993 se je pod goro odpravila štiričlanska slovenska odprava pod vodstvom Mateja Kranjca. Sestavljali so jo še Urban Golob, Andrej Karničar in Iztok Tomazin. Cilj je bil preplezati na srednji – centralni – vrh, saj tisto leto zaradi opasti med srednjim in glavnim vrhom ni bilo možno doseči glavnega vrha. Izbrali so pristop s severne strani in nato želeli odsmučati iz njega. 8012 metrov visok srednji vrh sta dosegla Matej (10. oktober) in Iztok (11. oktober). Z višine 7500 metrov sta skupaj z Andrejem odsmučala v bazni tabor.
Po letu 1995 je bilo s strani Slovencev še sedem odprav na Šiša Pangmo. Glavni vrh je uspelo osvojiti le še Romanu Benetu leta 1999 in Tomažu Humarju leta 2002, srednji vrh pa leta 2005 Tomislavu Auredniku, Acu Pepevniku, Dušanu Debelaku, Tomažu Žerovniku in Milanu Romihu.
Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.
Naslovna fotografija: "Summiterji" Šiša Pangme leta 1989 (od leve): Filip Bence, Viki Grošelj, Andrej Štremfelj in Pavle Kozjek. Vir: Zgodovina slovenskega alpinizma. Foto: Tone Škarja.
Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.
Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.
Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.
Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.