Kdo je plezalec na kultni "skalaški" fotografiji?

Fotografija za predvojno obdobje tipično oblečenega alpinista, ki razkoračen stoji v kaminu in zabija klin, je verjetno ena izmed najbolj znanih fotografij v zgodovini slovenskega alpinizma. Vsa leta je bila pripisana dr. Stanku Tominšku, na njej pa naj bi bil Miha Potočnik. Po skoraj točno 80 letih je fotografija s temi podatki prišla v roke vnukinji skalaša Viktorja Žagarja Zali Žagar, ki je začela preverjati dejstva. Spodbudila je raziskavo, ki je potrdila hipotezo o pravem avtorju fotografije ter plezalcu, ki je na njej.

Na fotografiji sta v resnici člana Turistovskega kluba Skala Viktor Žagar in njegov soplezalec Janez (Ivan) Gartner leta 1939 v Hornovi smeri v Jalovcu. Raziskava je bila zastavljena kot preverjanje dejstev, ki so bila na voljo. Na eni strani so njeni avtorji želeli zbrati dejstva, ki pričajo v prid hipotezi, da je fotografija nastala v Slovenski smeri Severne triglavske stene in da je njen avtor Stanko Tominšek, na fotografiji pa Miha Potočnik - takšna je bila zabeležba v fototeki Sloveskega planinskega muzeja. Druga hipoteza, ki je čakala na potrditev, je bila, da je na fotografiji Viktor Žagar, njen avtor pa eden izmed njegovih soplezalcev.

Raziskava se je začela jeseni leta 2018, malo za tem, ko je Zala Žagar pridobila prvo mnenje, ki je govorilo v prid hipotezi, da je na fotografiji Viktor Žagar. Gorski reševalec in poznavalec Julijskih Alp Juš Avguštin je s fotografije razbral, da gre za kamin pod tako imenovanim kegljiščem v Hornovi smeri v Jalovcu. Informacija, ki so jo pridobili glede zapisa in datuma na hrbtni strani fotografije razkriva, da je bila fotografija pregledana ter da je strokovni sodelavec Slovenskega planinskega muzeja France Malešič na podlagi informacij, ki jih je imel, na njej prepoznal Miho Potočnika. Ob obisku Franceta Malešiča na njegovem domu je ta avtorjem pojasnil, da je šlo za izjemno obsežno delo, ki so ga opravljali več let in je zahtevalo ogromno pregledovanja in primerjanja fotografij, katerih podatki so bili znani s tistimi, o katerih je bilo znanega malo ali nič. Razlog, da so morali avtorstvo fotografij ugotavljati na tak način, je požar, ki je leta 1958 izbruhnil na sedežu Planinske zveze Slovenije na Likozarjevi cesti v Ljubljani in ki je skoraj povsem uničil ves stari arhiv Planinske zveze Slovenije, v katerem je bil tudi fond Turistovskega kluba Skala. Malešič je pojasnil, da so bile fotografije iz fonda Turistovskega kluba Skala po požaru zbrane v nekaj škatlah, vendar so bile med seboj povsem premešane. Kljub vsemu jih je bilo toliko, da bi bilo nemogoče s popolno gotovostjo ugotoviti avtorstvo in osebe na vseh fotografijah. Pričujoči fotografiji sta se nahajali v isti škatli, zato je bilo možno sklepati, da bi lahko bili del iste zbirke oziroma da bi lahko spadale v isti album. 

Viktor Žagar je skoraj izključno plezal z Janezom Gartnerjem. Janez Gartner je bil ljubiteljski fotograf, ki se je prav tako kot Stanko Tominšek ukvarjal z gorsko fotografijo in je tudi imel fotografski aparat, ki je bil takrat velika redkost, ves čas pri sebi. Njegove fotografije žal niso bile tako vestno urejene, kakor jih je imel urejene njegov soplezalec in prijatelj Viktor Žagar, vendar pa jih je vestno žigosal in pošiljal že razvite Žagarju. Ta jih je potem vstavljal v albume in sproti datiral. 

V planinskem dnevniku Viktorja Žagarja najdemo zapis, ki je datiran na 14. avgust leta 1939:

»14.VIII. Klub slabim izgledom glede vremena odšla z Ivanom v Hornovo smer. Sprva
kazalo še dovolj dobro vreme. V sredi stene pričelo deževati in pričela je med treskanjem
padati sodra. Na polici nad luknjo vedrila. Privezala sva se na kline, ker je bila nevarnost, da
naju strese el. tok od strele. Ko je ponehalo treskati sva v neurju plezala dalje. Z vrha sva se
vračala po grebenu na Kotovo sedlo in v Tamar. Od tam sva se odpeljala v Mojstrano. Ker je
pričelo deževati spala pri Rabiču. Celo noč dež. Zjutraj ob 6h k maši v Dovje (15. VIII), nato v Vrata. Po poti naju je močil dež. Ob 11h se prevedrilo. Odšla po Tominškovi poti na ledenik po Ivanove smuči, katere sva prenesla (šla čez Prag) v Mojstrano. Z turist. vlakom domov.« (Podatki iz arhiva družine Žagar, kopije dokumentov hrani avtor članka. Prepis je dobeseden)

Datum se povsem ujema s fotografijami v albumu Viktorja Žagarja, ki so datirane na prav ta dan, torej 14. avgust 1939.

Pripis fotografijam je prav tako zgovoren:

»V severozahodni steni Jalovca (neurje z dežjem in točo) 14.VIII.39.« (Podatki iz arhiva družine Žagar, kopije dokumentov hrani avtor članka. Prepis je dobeseden)

Zala Žagar je obiskala tudi Jančeta Gartnerja, sina pokojnega Janeza Gartnerja, soplezalca Viktorja Žagarja. Med pregledom je naletela na prazno kuverto, na kateri je s svinčnikom napisano »Viko v kaminu Hornove«. Fotografij v njej sicer ni bilo, ni pa težko uganiti, za katere fotografije gre, kar je potrdil tudi Janče Gartner

Da je prišlo do neizpodbitnega zaključka, ali gre res za Hornovo smer in ali je dejansko bila posneta v kaminu pod tako imenovanim kegljiščem, se je bilo potrebno odpravili še na Jalovec z načrtom, da ponovijo fotografijo, za katero so domnevali, da je bil na njej Viktor Žagar. Udeleženci tega vzpona so bili trije – poleg avtorja raziskave Jureta K. Čokla še alpinistka in alpinistična inštruktorica Marta Krejan Čokl, ki je poskrbela za varnost pri vzponu in zagotovila ustrezno opremo ter vodila vzpon ter gorski reševalec in poznavalec Julijskih Alp, Juš Avguštin. Prihod v kamin, kjer so nameravali posneti fotografijo, je takoj razkril podobnosti okolice s tistimi na fotografiji, ki naj bi jo posnel Janez Gartner. Tako so dobili še zadnjo potrditev hipoteze, da je v resnici fotografijo 14. avgusta 1939 posnel Janez Gartner, na njej pa je Viktor Žagar. 

Fotografijo so ponovili natančno 80 let po dnevu, ko je nastal izvirnik. To ni bilo načrtovano.

Jure K. Čokl

p.s. Daljši opis raziskovalne zgodbe si lahko preberete v monografiji »Kvišku kakor skala vodi naša pot«. Ob stoletnici nastanka Turistovskega kluba Skala.