Dan, ko je Janeza Jegliča veter pahnil v prepad

Objavljeno: 31. Oktober 2016 - 08:39
Komentarji: 0 komentarjev

Janez Jeglič – Johan (18. maj 1961 – 31. oktober 1997) se je v alpinistično šolo AO Domžale vpisal leta 1979 in že v prvem letu opravil 43 alpinističnih vzponov, leto kasneje pa kar 145. 2. novembra leta 1981 se je pod južno steno Kogla prvič navezal na vrv skupaj s Silvom Karom in rodila se je naveza, ki se je nato skoraj dvajset let obdržala v samem vrhu svetovnega alpinizma. V tretjem letu svoje plezalske kariere se je Johan odpravil v ZDA, kjer sta s Karom kot prva Slovenca preplezala smer IX. stopnje. Istega leta sta se pridružila vodilnemu slovenskemu plezalcu Frančku Knezu in skupaj so tvorili navezo treh mušketirjev, kot so jih imenovali. Pred odpravo na Fitz Roy (1983) je v enem letu preplezal kar 208 smeri, s Karom in Knezom pa v dveh dneh 19 prvenstvenih smeri. Sam pa je opravil redek povezovalni solo vzpon, ko je v severni steni Travnika v enem dnevu sam preplezal Varianto Aschenbrennerja, Zajedo, Hudeček-Juvan in Aschenbrennerja. S svoje prve odprave v Patagonijo se je Johan vrnil z drzno smerjo Hudičeva zajeda v vzhodni steni Fitz Roya, ki je v svetovni javnosti zbudila veliko zanimanja za moderni slovenski alpinizem. V Patagonijo se je vrnil še v letih 1985, 1986, 1987 in 1988, ko je preplezal nove smeri v vzhodni steni Cerro Torreja, v jugovzhodni steni Torre Eggerja in najbolj odbijajoči steni daleč okoli, v južni steni Cerro Torreja, v kateri sta s Silvom Karom svoje plezanje posnela tudi na filmski trak ter na festivalu gorniškega filma v Trentu osvojila tudi najvišje priznanje festivala Srebrni encijan.

Potem je opravil še ponovitve nekaterih zanimivih in zahtevnih smeri v zahodnih Alpah, kot je Rolling Stones v Grandes Jorasses, solo vzpon po Vodniški smeri v Matterhornu, udeležil se je odprave na Jalung Kang itd. Nato je prišlo leto 1990, ki bi ga lahko imenovali kar Johanovo leto, saj še nobenemu alpinistu na svetu v obdobju enega leta ni uspelo opraviti prvenstvenega vzpona v tehnično skrajno zahtevni himalajski steni, ko sta s Karom v zahodni steni Bagiratija III v alpskem slogu v šestih dneh preplezala ekstremno prvenstveno smer, prvo v tej steni, stopiti na Everest in v kopni skali preplezati smer X. težavnostne stopnje, Sonce v očeh, 8a+, in Gobo v Ospu.1

Foto: alpinesketches.wordpress.com.

31. oktobra 1997 sta Janez Jeglič in Tomaž Humar v zahodni steni Nuptsega preplezala prvenstveno smer na skrajno zahodni Nuptse (Nuptse W2, 7742m). Na grebenu proti Zahodnemu Nuptseju na višini 7760 m je Janeza Jegliča verjetno udar vetra sunil v prepad. Tomaž Humar je sestopil po isti smeri sam.

"26. 10. so vsi trije (Marjan Kovač, janez Jeglič, Tomaž Humar)) odšli pod steno. Naslednje jutro se je Kovač zaradi težav s pljuči vrnil v bazo, Humar in Jeglič pa sta vstopila v še ne preplezano in zelo nevarno 2500 metrov visoko zahodno steno Nuptseja. Prvi dan sta preplezala najnevarnejši del stene - ozebnik v vpadnici velikega seraka. Humar: »Podiral se je brez voznega reda. Imenovali smo ga Orient ekspres.« Tisti dan se ni nič podrlo in popoldne sta na višini 5900 metrov postavila šotor. V naslednjih dveh dneh sta se nameravala povzpeti 7000 metrov visoko, vendar sta prišla le do višine 6700 metrov.
Ker jima je ponoči raztrgalo šotor, naslednji dan zjutraj nista mogla nadaljevati s plezanjem. Humar: »Zelo naju je skrbelo vreme. Celo odpravo se ni zgodilo, da bi imeli več kot dva lepa dneva.« Po pogovoru z bazo in raziskovalno postajo v piramidi v Lobučeju sta izvedela, da bo vreme sicer vetrovno, vendar relativno stabilno. Odločila sta se, da izkoristita dan za počitek in naslednji dan z lahkimi nahrbtniki v enem zamahu priplezata do vrha. Tako sta 31. 10. ob štirih zjutraj začela plezati proti vrhu. Plezala sta nenavezana. Jeglič pa je bil ves čas nekoliko spredaj. Bilo je sicer mrzlo, vendar v steni ni bilo vetra, ki je divjal na vrhu gore. Zadnjič sta bila skupaj 7500 metrov visoko ob 11.30, ko sta tudi poklicala v bazo. Kovač: »Janez je deloval sveže, v njegovem glasu ni bilo čutiti utrujenosti, povedal je le, da ga zebe v noge. Opozoril sem ga, da na vrhu močno piha ter da se je na vrh Everesta prilepila riba - oblak, ki v Himalaji pomeni slabo vreme.« Humar: »Dogovorila sva se, da plezava samo do 14. ure.«
Jeglič je njun skupni cilj, skrajni zahodni vrh Nuptseja (Nuptse W-II, 7742 m), dosegel okrog 13. ure. Na vrhu je čakal Humarja, ko pa je ta prišel na vrh, je videl, da Jeglič preči po težavnem grebenu proti še neosvojenemu Nuptseju W-I (7784 m). Humar je šel za njim in ga skušal ustaviti. Humar: »Videl sem, da je dosegel deviški vrh med Nuptsejem I in II in naredil nekaj stopinj prav po razu, ostrem kot nož. Ko sem ob 14.15 prišel do tja, je stopinj zmanjkalo, našel pa sem le prižgano radijsko postajo v snegu.« Pol ure je iskal sledov za Jegličem, vendar ni našel ničesar. Kaj se je zgodilo Jegliču, da je omahnil z grebena, ne bomo nikoli izvedeli.
Humarjeva vrnitev v dolino je bila polna dramatičnih zapletov. Ujela ga je tema, zaradi mraza pa mu je odpovedala tudi baterija. Šele okrog polnoči je našel šotor. V njem začel kuhati pijačo in zaspal. »Ob treh sem se zbudil, saj je bil cel šotor v plamenih.« Čeprav brez strehe nad glavo, je nazaj zaspal. Popolnoma zasnežen se je zbudil šele dopoldne, poklical v bazo in začel sestopati. V nevarnem ozebniku ga je zadel plaz, vendar jo je odnesel le z manjšimi poškodbami in ob 17. uri prišel na rob ledenika, kjer je počakal Kovača, ki mu je prišel naproti z dvema Poljakoma.
V bazo so prišli 2.11. ob sedmih zjutraj. Pomrznjene prste na nogah so mu pregledali ameriški zdravniki. Sprva je kazalo slabo, vendar amputacije verjetno ne bodo potrebne.
Še nekaj tehničnih podatkov. Zahodna stena Nuptseja je visoka 2500 metrov, težave v skali so v zgornjem delu dosegle peto stopnjo, sicer pa IV-V. Naklonina ledu v kuloarju in na vrhu je bila 80 - 90 st., večinoma pa se je gibala med 50 in 60 stopinjami. Humar in Jeglič sta jo preplezala v alpskem stilu in tako opravila enega izmed boljših letošnjih vzponov v Himalaji. Žal pa je bila cena za uspeh velika, veliko previsoka."2

1Vir in fotografije: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013; naslovna fotografija: humar.com.

2 Delo, 17.11.1997, Alpinistične novice (Miha Peternel).

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.