Tretjič na Cerro Torre by fair means

Podrobnosti o vzponu Krišlja in Krajnca!

Iz Patagonije se nam je oglasil Luka Krajnc in nam posredoval natančnejše podatke o vzponu na Cerro Torre, ki sta ga pred nekaj dnevi opravila s Tadejem Krišljem ter dodal še nekaj novih fotografij. Kot smo že pred dnevi na naši strani pravilno tolmačili bolj skopo novico, ki jo je priobčila stran Pataclimb.com, sta Luka in Tadej zmogla smer po naravni liniji nekdanje Compressor route »by fair means«, kar pomeni brez uporabe svedrovcev za napredovanje, ni pa šlo za prosti vzpon, kot smo lahko tudi ponekod prebrali. Kljub temu so težave njunega vzpona zelo spoštljive in soVI, 7b, A1, WI5, 1200 m. Plezala sta 2 dni, bivakirala pa pred ledenimi stolpi. V Headwallu sta plezala po Lamovi prosti varianti (7b). Tako sta opravila šele tretji tovrstni - by fair means - vzpon po JV razu (oziroma po Maestrijevi smeri oz. po Compressor route, kakor ji tudi pravijo).

Potek vzpona

Čeprav so se kresala zelo različna mnenja o izbijanju svedrovcev v Maestrijevi smeri, ki sta ga uprizorila Američana Jason Kruk in Hayden Kennedy pred dvema letoma, pa je smer po JV razu Cerro Torreja postala kar velik magnet za plezalce. Letos je bilo že kar nekaj poskusov v omenjeni smeri, toda brez uspeha vse do prihoda Luke Krajnca in Tadeja Krišlja. Po zasluženem počitku, ki sta si ga privoščila po novi smeri v Fitz Royu, sta se ob prvem izboljšanju vremena podala pod Cerro Torre. Prvi dan sta splezala iz Norveškega kampa, po najprej malo mešanem terenu in krušljivi skali do Col of Pacience, potem pa še 17 raztežajev do začetka lednih stolpov, kjer sta skopala ozko polico in bivakirala. Naslednji dan ju je čakal zabeljen ledni kamin, ki jima je kljub sorazmerno ponižni oceni WI 5 vzel kar dve uri plezanja. Ko sta prišla pod vršno steno oz. »Headwall« sta imela na voljo dve možnosti – nadaljevati po varianti Kennedy - Kruk ali pa plezati tam, kjer je lani plezal Davadi Lama. Pravzaprav sta bila osredotočena na varianto ameriških plezalcev, a je bila popolnoma mokra, saj je z vršne snežne gobe tekel slap. Zato sta se odločila za desno, Lamovo verzijo, pred katero sta imela kar nekaj rešpekta, saj je »Lama rekel, da je kar strašljiva, »scarry«, z omejenim varovanjem,« nam je napisal Luka in pojasnil podrobnosti plezanja te variante: »Prvi raztežaj te variante sem preplezal z enim počitkom, da sem se malo razgledal in našel linijo, drugega – ki niti ni bil tako scarry - pa sem splezal prosto (7b). Na vrhu sva bila tako okoli šestih popoldan.«

Nato se je začel sestop, ki je bil po njunih besedah kar dolg še posebej zato, ker jima je kamen presekal vrv, in so bili spusti po vrvi temu primerno krajši. Ob treh zjutraj sta tako prispela na Col of Pacience, za dve uri zadremala in potem nadaljevala do Noruegosa oz. Norveškega kampa in dalje še sedem ur do Chaltena.

(Zelo) kratka zgodovina zanimivosti o Maestrijevi smeri

O Maestrijevem vrtanju v JV razu je bilo večkrat napisano že vse. Morda tukaj samo na hitro, da je JV raz z več kot - po nekaterih podatkih - 450 svedrovci opremil leta 1970, a se mu je (in vsej odpravi) ustavilo približno 100 metrov pod vrhom, kjer je še danes pritrjen Mestrijev agregat, ki so ga potrebovali za vrtalni stroj. Maestri je sicer trdil, da je smer preplezana, ker po njegovem »ledena goba na vrhu ni sestavni del gore; za svoj vzpon z druge, zahodne strani, ki naj bi ga opravil 1958 s Tonijem Eggerjem, ki se je smrtno ponesrečil pri sestopu, pa je trdil, da sta dosegla vrh, čeprav nima nobenih dokazov in je tudi največjim poznavalcem patagonskega plezanja ta vzpon tako vprašljiv, da mu ga nihče ne priznava. Še več, veliko kritik je bil deležen zaradi pretiranega vrtanja, pred dvema letoma pa sta Američana Kruk in Kennedy izbila veliko večino svedrovcev razen tistih na varovališčih. To sta naredila tudi na malo čuden način in sicer pri spustu, medtem ko sta jih pri vzponu (mogoče za vsak primer?) pustila pri miru. Drugi »čist« vzpon sta uprizorila David Lama in Peter Ornter, ko je lansko leto Lama opravil tudi prvi prosti vzpon v smeri in ga ocenil z 8a. A tudi Lama je pri prvem poskusu proste ponovitve te smeri pred nekaj leti dvignil veliko prahu. Spremljala ga je močna filmsko – fotografska ekipa njegovega glavnega (avstrijskega) sponzorja in so vsej množici svedrovcev v smeri za njihovo varnost dodali še veliko svojih, po neuspešnem poskusu pa so menda tudi malo »pozabili« počistiti za sabo statične vrvi, da o svedrovcih niti ne govorimo... No, očitno se je Lama po burnih reakcijah svetovne plezalske srenje nekaj naučil in naslednjič stvar opravil na najboljši možen način – by »fair means«, kot rečejo angloameriški plezalci, prosto in v samo dvočlanski navezi.

Je lahko še kaj lepšega?

Torej, po dveh takšnih vzponih kot sta nova smer na Fitz Roy in tretji čisti vzpon po Maestrijevi smeri na Cerro Torre je razumljivo, da sta Luka in Ante, kot prijatelji kličejo Tadeja, zelo zadovoljna. »Prvič v Patagoniji, dve super izkušnji v prvih desetih dneh! Kaj si plezalec sploh še lahko želi lepšega?,« je svoj mejl za Frikota sklenil Luka.

Fotografije: arhiv Luka Krajnc in Tadej Krišelj.

Naslovna fotografija: Luka in Tadej na vrhu Cerro Torreja.