Na klepetu s Sierra Blair-Coyle

22-letna ameriška plezalka, tudi študentka trženja, prihaja iz Arizone, te dni pa z mamo preživlja v Sloveniji, kamor jo je pripeljal trening.

Sodeluje z Romanom Krajnikom, trenerjem slovenske reprezentance, v Sloveniji pa so jo zaenkrat – poleg Bleda – navdušili gradovi. Beseda ni tekla le o plezanju in tekmovanjih, temveč tudi o študiju in o velikem številu oboževalcev, ki jih ima Sierra na socialnih omrežjih.

Kako je prišlo do sodelovanja z Romanom Krajnikom?
Že nekaj časa sem si želela sodelovati z evropskim trenerjem, razmišljala sem o Romanu, potem pa se je počasi šola in vse ostalo uskladilo tako, da sem vedela, da lahko zapustimZdružene države Amerike za nekaj tednov. Poklicala sem Romana, ga vprašala, če lahko pridem, in ko je pritrdil, smo uredili vse za potovanje.

Kako vam je zaenkrat všeč Slovenija?
Zelo mi je všeč! Z mamo zaenkrat še nisva počeli veliko turističnih stvari, saj je vsak dan precej podoben – vstanem, grem do telovadnice in par ur treniram. Ko končno prideva v stanovanje, greva po opravkih, npr. v trgovino, potem pa preden grem spat, poskušam storiti še kaj za šolo. In tako mine cel dan. Zaenkrat mi je bil zelo všeč Bled, jezero je bilo čudovito in pomislila sem, da je tako lepo, da si želim, da bi lahko živela tu. Res je bilo neverjetno.

Vam je v Sloveniji tako všeč, da se boste še kdaj vrnili?
Zagotovo! Ni vprašanje, če pridem, temveč kdaj.

Imate poleg treninga še kakšne druge načrte preden se vrnete domov?
Nekaj časa bom še trenirala tu, potem pa mislim, da gremo v drugo mesto, v Škofjo Loko. Roman je tam doma in tam bom dobila tudi še nekaj stvari za trening, mislim pa, da nama bo Roman pokazal tudi grad.

Na spletu sem opazila sliko, kjer nosite majico, na kateri piše »Bouldering came first« ('Balvansko plezanje je prišlo prej'). Je bilo res tako, začeli ste z balvanskim plezanjem in težavnostno ni imelo nobenih možnosti?
Res sem začela trenirati v telovadnici, kjer je bila samo stena za balvansko plezanje, tam sem trenirala prvo leto in pol moje kariere. Potem so telovadnico zaprli in začela sem trenirati drugje, tam pa je bila možnost balvanskega in težavnostnega plezanja. Takrat sem se navdušila tudi nad težavnostnim plezanjem. V mladinskih kategorijah sem tekmovala v obeh disciplinah, to počne večina mladih plezalcev. Pri 14ih letih pa je bilo moje srce bolj pri balvanskem plezanju in tu sem vztrajala, ampak cenim tudi težavnostno plezanje.

Začeli ste trenirati pri osmih letih. Zakaj ste ostali v plezanju, to počnete že več kot polovico svojega življenja.
Nekaj pri plezanju se mi je zdelo ravno prav zame. Vedno opišem to na podoben način, čeprav se morda sliši smešno. Ampak to je tako kot ko kupuješ avto, čevlje ali karkoli drugega, veš, da je to prava stvar, tako kot npr. v življenju spoznaš pravo osebo. In tako je bilo pri meni s plezanjem, vedela sem, da je to pravi šport zame, da mi je namenjen in pri tem še vedno vztrajam.

Ali se poleg plezanja ukvarjate še s kakšnim športom – kot trening ali morda le za zabavo?
Večinoma ne počnem nič drugega. No, občasno dvigujem uteži in delam treninge za moč, seveda. Zelo rada igram badminton, približno štirikrat na leto pa grem na kakšen pohod. Rada počnem zabavne stvari kot npr. vožnja z reaktivnim čolnom (»jet ski«).

Doma imate svojo plezalno steno, kako je prišlo do tega, kje ste dobili idejo, da bi imeli doma svojo steno?
Odkar smo se preselili v hišo, to je bilo, ko sem bila stara 4, smo imeli velik prostor, ki je bil včasih igrišče za squash. Prostor je že bil v hiši, nismo ga mi zgradili. Ko sem bila mlajša, sem se v tem prostoru igrala, ko pa sem začela plezati, sem vedno razmišljala, kako dobro bi bilo, če bi doma zgradili steno. To se ni zgodilo kar čez noč. Ko smo doma prvič resno razmišljali o tem, smo se zmenili, da bomo po določenem tekmovanju kupili njihove plošče (za steno), jih prinesli in dali v hišo. Ampak potem so bile te plošče tako velike, da bi morali ven vzeti okno, če bi želeli spraviti plošče v hišo. Vendar bi bilo za to potrebno preveč napora in odločili smo se, da tega ne bomo storili. Naslednjič, ko smo želeli postaviti steno, pa je bilo preveč drago.
Potem sem lani februarja končala z državnim prvenstvom in vedela sem, da bom tekmovala na tekmah svetovnega pokala. Vedela sem, da moram biti boljša na takih problemih kot so ponavadi na tekmah svetovnega pokala in nikjer nisem imela možnosti trenirati na taki steni. Imamo odlično javno telovadnico s steno, vendar tam ne postavljajo problemov v stilu tekem za svetovni pokal. Te so težji in imajo večje oprimke, v telovadnici pa se bojijo, da bi ljudje padali na velike volumne, če bi jih postavili. In potem smo se dokončno odločili, da postavimo steno. Najprej smo mislili, da bomo imeli samo steno z eno ploščo in bo dovolj, potem pa smo se odločili za tri plošče, saj smo že prvič želeli narediti najboljšo steno možno.

So vam na steni ljubši previsi ali 'plate'?
Uf, to je pa težko. Včasih so mi bili gotovo ljubši previsi, zdaj pa so mi ljubše ravne stene, plate, saj mislim, da sem v tem boljša. Ampak na koncu je vse odvisno od balvanskega problema, ne glede na to na kakšni steni plezam.

Kaj bi rekli, da je vaša največja prednost in slabost kot plezalka?
Mislim, da sem trenutno najuspešnejša v plezanju na nekoliko nagnjenih 'platah' (ang. slab climbing). Take probleme sem trenirala na domači steni in postajam zelo samozavestna, celo do te mere, da mislim, da ni nobenega »slab« problema, ki ga ne bi mogla preplezati, ampak to seveda ne drži, še vedno padam tudi na teh problemih. Moja največja slabost pa je verjetno surova moč, ampak delam tudi na tem.

Lani ste prvič tekmovali na vseh tekmah svetovnega pokala v balvanskem plezanju. Kako je bilo, naporno, razburljivo?
Bilo je zelo zabavno. Pred začetkom sem se seveda želela tudi dobro odrezati, ampak predvsem sem si mislila, da bo to neka nova razburljiva in zabavna preizkušnja zaradi katere bom postala tudi boljša plezalka. Na koncu sem zelo uživala, saj potuješ v različne države in preživiš veliko časa s preostalimi plezalci. Z njimi se zelo povežeš, saj obiščeš različne kraje z istimi ljudmi. Na Kitajskem npr. nihče ni znal kitajsko in brez znanja jezika se tam zelo težko znajdeš. Bili smo malce izgubljeni, ampak smo se skupaj znašli in tudi to nas je povezalo.

S kom pa preživite največ časa na tekmah svetovnega pokala?
Predvsem je odvisno, kdo je na tej tekmi. V lanski sezoni sta za ZDA tekmovala še Josh Larson in Nathaniel Coleman in sem se precej družila z njima. Veliko časa sem preživela z Leah Crane in tudi s fotografom Eddiejem Fowkejem. Na koncu pa se nekako družiš z vsemi. Veliko ljudi je na tekmah svetovnega pokala, ampak le majhna skupina plezalcev je na vseh tekmovanjih in z njimi se ves čas srečuješ.

Letos ste se zopet kvalificirali v ameriško ekipo, boste zopet nastopili na vseh tekmovanjih?
Ja, zaenkrat je tak plan.

Letos nekaj novih krajev gosti tekme svetovnega pokala, je kakšen kraj ali država, ki se je posebej veselite?
Mislim, da so na koledarju kar štiri nove države ali celo pet. Še nikoli nisem bila na Japonskem, v Avstriji in Indiji, tako da se veselim predvsem teh držav, mislim, da bo zabavno.

Poleg svetovnega pokala je letos na sporedu tudi svetovno prvenstvo v Parizu, boste tekmovali tudi tam?
Nisem še povsem prepričana. Zdi se mi, da bom tudi tam, a ne morem tega še z gotovostjo potrditi.

Je Vail v ZDA vaše najljubše prizorišče tekem svetovnega pokala?
Ja, v Vailu je res fino. Samo zato ker je Vail in tekmujemo pred domačim občinstvom, to je vedno razburljivo. So bila pa vsa prizorišča v redu, tudi tekmovanje v Münchnu je na odlični lokaciji.

V Vailu vedno nastopi veliko ameriških plezalcev in večina doseže zelo dober rezultat. Zakaj mislite, da le redki nastopajo na vseh tekmah sv. pokala – zaradi denarja?
Večina tekmovalcev ne gre na vse tekme, ker je to zelo drago. Poleg tega pa tudi če si lahko privoščiš, ponavadi delaš in težko dobiš dopust. Tako da so tekme tudi velika časovna obveza. Mislim, da bom letos za prvi dve tekmovanji zapustila ZDA za 22 dni, potem pridem domov za 8 dni in spet odidem za 15 dni. Potem sem zopet dva tedna doma, odidem za 5 dni, potem pa imam dalj časa prosto, po odmoru pa grem znova v Evropo. Vse skupaj je velika obveza – časovno, denarno, pa še vsi treningi. Čeprav je zelo zabavno, pa ni kot bi bil na počitnicah ves čas, ampak se ves ta čas trudiš, da daš vse od sebe.

Ste tudi študentka, kako organizirate svoj čas glede na veliko število treningov, tekmovanj in še vseh ostalih stvari?
Na srečo imam v tem semestru, ki je tudi moj zadnji, vsa predavanja in izpite na spletu in je vse skupaj veliko lažje. Čeprav včasih je še vseeno težko. Ravno sem gledala lete za letošnjo sezono in imam izpit v tistih dveh dneh, ko ravno menjam državo. Vprašala sem se, kako bom lahko hkrati odpisala izpit in ujela let, tako da občasno še vedno težko uskladim šolo in plezanje. Eden od razlogov, da sem lani lahko šla na vse tekme svetovnega pokala je, da so se tekme začele tako pozno. Lani sem imela še predavanja, ko sem morala biti na faksu, vendar pa so bila tekmovanja na srečo nekoliko zamaknjena. V prejšnjih letih je bil ravno faks velik problem, saj nisem vedela, če bom lahko potovala po svetu in hkrati dohajala tudi delo na fakulteti.

Ali profesorji vedo, da ste tudi profesionalna plezalka?
Nekateri vejo, vendar večinoma tega ne omenjam, razen če moram prositi za kakšno uslugo, npr. če lahko izpit pišem prej ali kaj podobnega. Ampak večino časa tega ne omenjam, potrudim se, da vse naredim sproti.

Ste iz Arizone, vsi si predstavljamo, da je tam ves čas toplo. Ko so tekmovanja zunaj, vam je potem bolj všeč, če je topleje oziroma ali vas moti, če je hladneje? Ali so temperature sploh pomembne?
Meni je seveda ljubše toplejše vreme in temperature. Mislim, da je glavni problem, da če je zunaj hladno, se veliko težje ogreješ. Navajena sem plezati v vročini in dobra stvar življenja v Arizoni je, da verjetno ne bo nobenega tekmovanja, kjer bi mi bilo prevroče za plezanje, ampak mislim, da se moramo samo prilagoditi na razmere.

Če plezalci obiščejo Arizono, je tam kakšna dobra lokacija za plezanje, kaj bi jim priporočali?
Za večino ljudi, ki pride v Arizono plezat, je najboljši kraj Flagstaff. To je mesto, kjer je potem v okolici, znotraj ene ure, veliko dobrih lokacij za plezanje. V Flagstaffu je odlična lokacija za balvansko plezanje, ki se imenuje Priest Draw, to je ena mojih najljubših lokacij. Veliko je težavnostnega plezanja na lokaciji The Pit. V okolici je še nekaj manjših plezalnih območij, vendar sta prej omenjeni glavni dve plezališči, ki ju lažje najdeš, tudi če nisi od tam. Potem dobro uro in pol stran je balvansko območje Groom Creek, uro stran je Jacks Canyon, ki ima veliko smeri, potem pa je blizu tudi »deep-water soloing«. Phoenix ima tudi veliko plezalnih območij in nekaj turističnih zanimivosti, vendar če si plezalci želijo biti res blizu vsega in so prišli zaradi plezanja, je Flagstaff najboljša izbira.

Vrniva se še malo nazaj k tekmovanjem. Na vašem državnem prvenstvu so pravila drugačna kot jih ima IFSC na tekmah svetovnega pokala. Je kakšen preprost način kako predstaviti vaša pravila nekomu, ki jih ne pozna in kateri sistem se vam zdi boljši?
Nisem prepričana, kater sistem bolje določi, kdo je najboljši plezalec. Ravno pred kratkim sem razmišljala o tem in res ne vem. Odvisno, kaj je cilj, ali je število vrhov prioriteta? Ker ko plezaš zunaj, problem ni preplezan razen če prideš do vrha. Ali je prioriteta kdo pride najvišje na vseh balvanskih problemih? Res ne vem. Naučiš se temovati znotraj določenega sistema. Ko tekmuješ, ti način točkovanja morda ni všeč, ampak spremeniti ga ne moreš, zato moraš odplezato najbolje kot lahko – na to se skoncentriram jaz.
Ameriški sistem točkovanja je precej zakompliciran. Morda je najlažje razložiti takole – če splezaš balvan, ki ga ni nihče drug ali če si veliko boljši na določenem problemu kot vsi ostali tekmovalci, potem dobiš več točk, kot če balvan preplezajo vsi. Včasih si deseti, nekdo je enajsti in se ves čas menjavata glede na to, kako plezajo ostali tekmovalci, zato je včasih težko slediti, IFSC pravila so, kar se tega tiče, veliko lažja, pomembni so samo vrhovi in bonusi.

Kaj je vaš letošnji cilj na tekmah svetovnega pokala?
Želim si vedno narediti največ kot lahko, dati vse od sebe. Rada bi se redno uvrščala v polfinale in seveda plezanje v finalu bi bilo sploh odlično. Ampak trenutno je najpomembneje, da se res potrudim in dam vse od sebe. Po koncu tekmovanja hočem vedeti, da nisem storila nobenih napak in sem dobesedno naredila vse, kar lahko. Nočem po tekmi razmišljati o tem, da mi je stopalo enkrat zdrsnilo ali da sem narobe 'prebrala' problem. Če se ne uvrstim v naslednji krog, hočem, da je to zato, ker preprosto tokrat nisem bila dovolj dobra, in ne zato, ker sem storila napako.

Na nekaterih prizoriščih je ogromno navijačev, ponekod pa je le malo gledalcev. Ali vas glasno navijanje motivira, ga sploh slišite?
Res je velika motivacija, če te spodbuja veliko število ljudi, ampak hkrati se medtem povsem skoncentriraš na problem in blokiraš vse, kar se dogaja okrog tebe. Včasih ko gledam posnetke sem presenečena, kako glasno je bilo, jaz pa sem mislila, da je bila čista tišina, saj sem bila povsem v svojem svetu.

Ste pred tekmovanji, v izolacijski coni, kaj živčni?
Zdaj nisem več preveč nervozna. Moja 'nova stvar' je, da sem živčna še preden sploh sem na tekmovanju. Na primer doma pakiram in ne najdem pravih hlač za plezanje in potem se jezim: »Kje so moje neumne hlače?!« Ampak na tekmovanjih pa nisem več živčna, ko sem enkrat tam, je prisotno predvsem veliko pričakovanje, ne nervoza.

Ste tik pred tem, da diplomirate na fakulteti. Je to vaša »varna izbira«, če bi se kdaj naveličali plezanja ali ste si vedno želeli početi še kaj drugega – poleg plezanja?
Mislim, da bi bilo lepo početi tudi še kaj drugega, ampak plezanje mi ponuja toliko neverjetnih priložnosti. Zato želim plezati čim dlje, dokler bom lahko, in doseči vse meje. Vedno je dobro imeti tudi druge možnosti, ampak vse se tako hitro spreminja. Ko sem začela študirati, si nikoli nisem mislila, da bom v takem položaju kot sem zdaj.

Kaj je trenutno vaš najvišji cilj v plezanju, kaj je največ, kar si želite doseči?
Ufff, to pa je težko, največji cilj, hm. Želim si biti res zelo zelo uspešna na tekmovanjih. Rada bi bila na vseh tekmovanjih med najboljšimi šestimi. Želim si biti zelo konstantna na izjemno visokem nivoju. Verjetno je to moj cilj. In rada bi bila med najboljšimi desetimi plezalci na svetovni lestvici.

Kaj mislite, da bi počeli, če ne bi plezali?
Ne vem, mislim, da bi se ukvarjala s kakšnim drugim športom, vendar ne vem, s katerim. Plezanje me je pritegnilo in je bila prava izbira zame in tako bi bilo verjetno s kakšnim drugim športom.

Imate kakšnega vzornika, ne samo v plezanju, ampak tudi v življenju na splošno?
Zgledujem se po mami in babici, saj sta obe zelo prijazni in izjemni ženski. Moja babica je super, že od majhnega sem vedno rada preživljala čas z njo, zame je bila vedno nekaj posebnega. Mama pa vedno potuje z mano, je moja družba. Obe imam zelo rada.
V plezanju pa me navdihujejo različni ljudje, od profeisonalnih plezalcev do rekreativcev. V Arizoni imam trenutno res super skupino ljudi, ki mi pomagajo, zaradi njih se še bolj trudim, hkrati pa se tudi zelo zabavamo.

Na socialnih omrežjih imate ogromno število oboževalcev, kaj vam pomenijo navijači?
Mislim, da so navijači ljudje, ki jih zanima plezanje ali jih zanima, kaj počnem. To se mi zdi super, saj sem plezanje vedno želela deliti s čim več ljudmi, saj je plezanje nekaj fantastičnega, kar se mi je zgodilo v življenju in vem, da je lahko odlično tudi za njihovo življenje. Vesela sem, da lahko plezanje delim z drugimi in upam, da morda koga navdihnem za plezanje ali za kaj drugega, kar si želijo početi.

Imate tudi takoimenovani »Tumblr Tuesday« (Tumblr torek) na vseh omrežjih, kjer vas lahko ljudje vprašajo karkoli želijo. Koliko vprašanj dobite in koliko časa vam vzame, da odgovorite na vsa?
Na en zelo aktiven dan sem preštela vsa vprašanja in jih je bilo 250, to je bilo res noro! Večinoma pa jih je nekje med 80 in 250, odvisno od dneva. Na vprašanja odgovarjam tekom dneva, vzamem si npr. pol ure in odgovorim, potem pozneje spet pol ure... Vse skupaj pa mi verjetno vzame tri do štiri ure.

Kako ste sploh dobili idejo za t.i. »Tumblr Tuesday«?
Par let nazaj, ko sem si naredila račun na Tumblrju so mi ljudje ves čas pošiljali vprašanja, jaz pa sem želela odgovoriti vsem. Takrat sem dobila idejo. Ali ni bolje, da določim en dan, ko me lahko sprašujejo karkoli, jaz pa jim odgovorim isti dan. Oni vejo, kdaj postaviti vprašanje in tudi odgovor dobijo v parih urah, tako se je rodila ideja.

Kaj pa ljudi največkrat zanima in kakšno je bilo najbolj nenavadno vprašanje?
Najpogosteje ljudi zanimajo stvari povezane s treningom, npr. kako lahko okrepim prste. Ja, mislim, da je to najpogostejše – kakšne so vaje za večjo moč prstov? In najbolj nenavadno ... To so ponavadi kakšna zabavna vprašanja, npr. Ali bi se raje borila proti zajcu, ki je velikosti konja ali proti stotim konjem, ki so tako veliki kot zajci? Taka vprašanja me nasmejijo.

In še za konec – kako bi navdihnili bralce, ki šele začenjajo s plezanjem ali pa si samo želijo biti boljši, kakšen nasvet bi jim dali?
Mislim, da najboljši nasvet je – zabavajte se! Morate poskušati in trdo trenirati. Če si želite biti zares dobri v plezanju, se odločite in zgrabite priložnost. Verjemite vase, saj nikoli ne veste, česa vsega ste sposobni.

Hvala Sierri, da si je vzela čas, v novi sezoni pa ji Friko ekipa želi veliko sreče.

Fotografije: Sierra Blair-Coyle twitter in Mojca Breskvar FB profil.