"Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi..."

13. maja 1979 ob 13.51 uri sta na streho sveta, po dobrem mesecu dela na gori, kot prva Slovenca stopila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj.

Nejc je tedaj po radiu v bazo sporočil znameniti stavek: "Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi..."

Štremfelj in Zaplotnik sta bila del 25-članske jugoslovanske alpinistične odprave Everest 1979 pod vodstvom Toneta Škarje. Ostali člani odprave so bili še: Zvone Andrejčič, Stane Belak, Borut Bergant, Viktor Grošelj, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Bojan Pollak, Roman Robas, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič, Evgen Vavken, Jože Zupan, Stipe Božić (HR), Vladimir Mesarić (HR), Muhamed Gafić (BIH), Muhamed Šišić (BIH) ter spremljevalci: Matjaž Culiberg, Slavko Šetina, Slavo Vajt, Marjan Raztresen, Rade Kovačevič (YU), Franc Novinc.

Toda, pred Zaplotnikom in Štremfljem dva poskusa proti vrhu nista bila uspešna. Po dolgem aprilu in postavljanju taborov 1, 2, 3 in 4 je bil v začetku maja postavljen tabor 5 na višini 8120 metrov. Takrat je šlo zares. Najprej je prišla na vrsto naveza Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta peti tabor tudi postavila. Naslednji dan sta tako prva poskusila proti vrha, a jima je pot zaprl 30-metrski previsni kamin. Vedela sta, da bo pot naprej odprta le, če to mesto preplezata.

Manfreda je zaplezal v kamin, Grošelj pa ga je varoval, saj mu je odpovedal ventil za kisik. V plezalskem boju je Manfreda enkrat celo nekoliko padel in spoznal, da bo za uspešen vzpon prek tega izjemno zahtevnega mesta – ocena V+ na višini 8200 metrov – moral sneti tako kisikovo bombo kot tudi rokavice in plezati z golimi rokami. Za trideset metrov je potreboval skoraj dve uri plezanja, preden je pritrdil fiksno vrv. Toda, cena preplezanega in opremljenega ključnega mesta zahodnega grebena je bila za Manfredo velika, a tudi Grošelj je plačal svoj davek potrpežljivega varovanja v mrzli senci. Odprta pot proti vrhu je pri Manfredi zahtevala amputacije nekaj prstov, Grošelj pa je pri varovanju v snegu precej pomrznil v noge.

Kota 8296 m na Zahodnem grebenu Everesta, kjer se je končal poskus vzpona naveze Robas - Podbevšek. To je najvišji vrh, ki so ga prvi osvojili Slovenci. Vir: Tone Škarja.

Naslednja »udarna« naveza za vrh sta bila Roman Robas in Dušan Podbevšek, ki pa sta izbrala napačne prehode nad Marjonovim kaminom in poskus sklenila na vrhu v zahodnem grebenu (8320 m), od koder ni bilo več mogočega nadaljevanja proti glavnemu vrhu. Kota, ki sta jo dosegla je sedaj uradno najvišji vrh, ki so ga prvi dosegli Slovenci. Pred tem je bila to kota 7538 m na Kangbačenu iz leta 1964.

Sledila je naveza Nejc Zaplotnik ter brata Andrej in Marko Štremfelj, Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta vrh dosegla, Marko pa je moral obrniti zaradi zatajitve ventila za dovod kisika.

Dva dni kasneje so uspeli doseči vrh še Stane Belak - Šrauf, Splitčan Stipe Božić ter Ang Phu, vodja višinskih nosačev, sodelujočih pri odpravi, ki je tako postal prvi človek v zgodovini, kateremu se je uspelo povzpeti na vrh Everesta prek dveh različnih smeri. Ob sestopu je naveza naletela na težave, saj jih je ujela noč in so morali bivakirati na višini 8300 m. V težkih razmerah mrzle noči je Ang Phu rekel, da bodo umrli, Šrauf pa je rekel da ne bodo. Vsak zase sta imela prav...

V skrbi za svoje kolege se je naslednje jutro trojico napotila reševat tretja naveza Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, ki je tako žrtvovala vrh, a je težavna nočitev za drugo navezo minila brez večjih posledic, zato so zjutraj nadaljevali pot. Pri srečanju s kolegi, ki so jim hiteli na pomoč, pa je šerpa Ang Phu nerodno stopil in zdrsnil po strmem ledišču 2000 m globoko prek zahodne stene in se 13. maja 1979 smrtno ponesrečil. Odprava je bila končana.

Vir in fotografije: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013; naslovna fotografija: Nejc Zaplotnik na vrhu Everesta 13. maja 1979, foto Andrej Štremfelj.